Nezaupanja vredne založniške prakse in kako jih prepoznati

Elektronsko založništvo in odprti dostop do rezultatov raziskav omogočita veliko novih možnosti (povečana vidnost, preprostejši dostop), vendar se lahko pri postopkih objavljanja znanstvenih del ujamemo tudi v pasti slabih praks založnikov. Slabe prakse se ne uporabljajo le pri objavljanju znanstvenih del, saj se pojavljajo tudi lažne znanstvene konference, lažne in zavajajoče metrike in podobno.

Najpogostejša slaba praksa je, da problematična založba ali posamezna revija nima urejenega recenzijskega sistema. Govorimo o tako imenovanih plenilskih revijah. APC-ji za objave v takih revijah so običajno zelo nizki, revije pogosto navajajo neresnične in zavajajoče metrike o svoji vplivnosti.

Bolj kompleksne slabe prakse pa so v primerih, v katerih je recenzijski sistem resda vzpostavljen, a ni urejen v skladu s standardi kakovosti v znanstvenem založništvu. Te prakse se v zadnjem času pojavljajo zelo pogosto in močno vplivajo na načine objavljanja znanstvenih člankov.

Občasno se pojavljajo tudi tako imenovane ugrabljene ali plagiatorske znanstvene revije. Ugrabljene ali plagiatorske revije so navidezne revije, pri čemer lažni založnik prevzema identiteto že uveljavljene revije in obljublja objavo proti plačilu APC-ja, vsebine pa običajno niso objavljene.

KRITERIJI ZA PREPOZNAVO NEZAUPANJA VREDNIH ZALOŽNIŠKIH PRAKS

1. Preverimo osebje, ki upravlja založbe oziroma revije, še posebej člane uredništev in urednike:

• kot urednik se pogosto pojavlja ista oseba, urednik je naveden tudi kot lastnik založbe,
• med revijami istega založnika se pojavljajo isti uredniški odbori,
• uredniški odbori pogosto niso navedeni,
• podatki o članih uredniških odborov so pomanjkljivi (na primer ni navedena institucija, ki ji pripadajo),
• uredniki in člani uredniških odborov nimajo referenc na področju raziskovalnega dela,
• uredniški odbori nimajo dovolj članov (na primer le 2 ali 3) in imena so pogosto izmišljena,
• pogosto niso navedeni podatki o državi, iz katere izhajajo uredniki, kar je še posebej problematično, kadar je izpostavljena mednarodna naravnanost revije,
• v uredniških odborih so pogosto le moški.

• očitno je pomanjkanje preglednosti delovanja (nejasni podatki o naslovu založbe, telefonski podatki in podobno),
• niso vzpostavljeni sistemi za trajno identifikacijo publikacij in digitalnih objektov ter za upravljanje spletnih povezav (ISSN, DOI, URN in podobno),
• licenčna politika je nejasna in vsebuje nasprotujoče si klavzule; licenčne pogodbe ne temeljijo na znanih standardih objav v odprtem dostopu,
• pogosto se izvaja umik že objavljenih del (retrakcija) iz revije, tudi brez formalnih obrazložitev; morebitni popravki in pojasnila pogosto niso objavljeni in dela pogosto niso označena z informacijo o statusu objave (na primer značka crossmark),
• spletne strani založb vključujejo spletne povezave do uveljavljenih znanstvenih konferenc in znanstvenih združenj, s katerimi pa nimajo povezave in niso njihove članice; s tem želijo neupravičeno povečati svojo verodostojnost,
• naslovi revij niso indeksirani v znanih in verodostojnih bazah podatkov znanstvene periodike (Ulrichsweb, DOAJ in drugih),
• informacije o ceni APC-jev so pomanjkljive in vsebujejo veliko drobnega tiska,
• založbe terjajo plačilo APC in hkrati prenos materialnih avtorskih pravic na založbo; založbe terjajo prenos materialnih avtorskih pravic na založbo že ob oddaji dela, namesto ob sprejemu v objavo, kot je to običajno,
• spletni iskalniki pogosto ne morejo indeksirati vsebine (na primer članka ni mogoče poiskati z Googlom ali podobnimi orodji),
• pogosto so dokumenti zaščiteni tako, da ni mogoče analizirati plagiatorstva (na primer PDF „copy proofs“).

• naslov revije ni skladen s poslanstvom revije in znanstvenim področjem, ki ga pokriva ali pokriva preširoko področje s ciljem, da bi privabili čim več avtorjev (na primer Journal of Education),
• založbe v svojih imenih in naslovih revij pogosto uporabljajo besede „Network“, „Center“, „Association“, „Institute“ in podobno,
• založba v naslovu revije kombinira dva ali več terminov, ki vsebinsko ne spadajo v isti kontekst,
• naslov revije zavajajoče odraža geografski izvor,
• založba zavaja s podatki o faktorjih vpliva in indeksiranjem revij v poznanih citatnih indeksih. Govorimo o t. i. fake impact factors, kot so na primer Universal Impact Factor (UIF), Global Impact Factor (GIF) in Citefactor, ki pa dejansko nimajo veljave,
• založbe zavajajo z navedbami o indeksaciji revij v mednarodnih bibliografskih bazah podatkov,
• založbe pošiljajo zahteve za recenzije posameznikom, nekvalificiranim za recenzije, pogosto kot masovno nenaročeno e-pošto,
• založbe prosijo avtorje za predloge možnih recenzentov in jih tudi uporabijo, ne da bi preverile znanstveno verodostojnost in navzkrižje interesov,
• založbe ne navajajo mehanizmov za preprečevanje in odkrivanje plagiarizma, samoplagiarizma, manipulacij z grafičnimi elementi ipd.

4. Bibliometrične analize:

• bibliometrična izoliranost oziroma pogosto citiranje iz manjših, v citatnih indeksih neindeksiranih znanstvenih revij, pogosta citiranost iz istega okolja, v katerem izhaja revija (na primer iz iste države, iz revij iste založbe in podobno),
• pogosto se pojavljajo oblike medsebojnega in krožnega citiranja, t. i. citatni karteli,
• pojavlja se samocitiranje na ravni naslova revije. Če je revija indeksirana v znanih citatnih indeksih (faktor vpliva JCR, SJR, SNIP …), se lahko pojavlja nenavadno hitro povečevanje teh faktorjev vpliva,
• veliko umetno vstavljenih citatov, ki vsebinsko niso relevantni.

• ponovne objave vsebin, ki so že bile objavljene v drugih revijah,
• uporaba terminologije samohvale (na primer, da gre za vodilno založbo na izbranem področju),
• manipulacije s poštnimi naslovi, pogosto je uradni poštni naslov na platformi enega od zastonjskih ponudnikov (gmail.com ali yahoo.com),
• založbe ne zagotavljajo ali zahtevajo lektoriranja publikacij; previdnost je potrebna tudi, če ne uporabljajo orodij za preverjanje plagiatorstva,
• navodila avtorjem so nekonsistentna.

ORODJA ZA PREVERJANJE VERODOSTOJNOSTI ZNANSTVENIH REVIJ IN ZALOŽB

Pri preverjanju verodostojnosti znanstvenih revij in založb si lahko pomagamo z orodji, kot so: